Moj stric je bil znan po tem, da se rad loteva popravil kar sam. Zase pravi, da je pravi mojster za vse, čeprav se veliko krat zgodi, da mu kakšno delo, popravilo ne uspe najbolje. Tokrat si je zadal, da bo sam opravil popravilo svoje pergole na terasi, ki jo je poškodoval močan veter med spomladansko nevihto. Ena stranica se je nevarno nagnila, nekaj lesenih nosilcev se je zlomilo, platno pa je bilo na nekaj mestih strgano.
Teta mu je takoj predlagala, da naj pokliče pooblaščenega serviserja za pergole, saj je bila sama pergola že v osnovi precej zapletena in tudi motorno vodena. Stric pa ni želel o tem niti nič slišati. Še predobro nam je poznan njegov slogan, zakaj bi metal denar skozi okno za nekaj, kar lahko popravim sam. Samo zamahnil je z roko in se lotil popravila pergole. Teta se je samo nasmejala in že v imeniku iskala številko serviserja. Je že vedela kaj bo. Prvi dan mu je uspelo razstaviti nekaj delov. Drugi dan je poizkušal zamenjati enega od nosilcev, a mu je zdrsnilo in je skoraj padel z lestve. Teta je samo zavila z očmi. Tretji dan pa se je zgodilo tisto, kar ga je dokončno prepričalo.
Med nameščanjem novega platna mu je nekaj šlo po zlu, saj je pergolo ukrivilo, da se sploh ni več zložila. Takrat je obsedel na klopi, odložil izvijač, ki ga je še vedno imel v roki in prvič priznal, da ima teta prav. Teta je brez besed vzela telefon in že naslednji dan je prišel pooblaščeni serviser za pergole, ki je v dveh urah popravil vse, kar je naredilo neurje in kar je stric »popravil«. Popravilo pergole je bilo končano kot bi mignil.
Zdaj spet deluje brezhibno, motor se lepo zažene, platno pa se elegantno raztegne nad teraso. Stric je bil na koncu sicer malo užaljen, pa vendar je priznal, da je bil tokrat serviser res prava rešitev.