Z možem sva že oba v pokoju in celo življenje, tudi ko ni bilo časa, sva si vzela čas za hribe, tako je bila med najinimi najljubšimi destinacijami Pokljuka, vedno sva jo obiskovala, kadarkoli nama je čas konec tedna ali za vikend dopuščal, sedaj ko pa sva oba v penziji pa je Pokljuka kraj, kamor greva sigurno štirikrat na mesec.

Posebej so nama lepi pohodi spomladi, ko se vse prebuja in opazujeva v miru naravo, prišel je čas samo za naju, nikamor se nama ne mudi, nihče naju ne moti, resnično si lahko vzameva toliko časa, kot si želiva. Tako je Pokljuka najin idealen spomladanski pohod. Večkrat sva se že vprašala, če se bova naveličala te iste poti, pa nama niti na kraj pameti ne pride, da bi to pot zamenjala za novo. Tudi drugam greva ,vendar Pokljuka vedno ostaja med najlepšimi potmi. Včasih, ko kaj pride vmes in nekaj časa ne moreva na pohod, komaj čakava, da spet greva, kot da nama nekaj manjka, prav komaj čakava ta dan, da spet obujeva svojo pohodniško obutev in greva na pohod.

Nekdo bi si mislil, da verjetno stanujeva blizu Pokljuke, da vedno greva v te hribe, pa še zdaleč ni tako, živiva v Ljubljani, vendar za naju Pokljuka ni daleč stran. Še danes se spominjam, ko sva šla prvič v te hribe, bila sva še samo mlado zaljubljen par in takrat sva se imela prekrasno, čeprav skoraj brez denarja, vendar še lepše kot sedaj nekdo, ki ima polno denarnico.

Ta pohod je bil poln ljubezni, smeha, nevednosti, pričakovanja, kaj nama bo dala Pokljuka, eden do drugega sva bila prijazna, spoštljiva in to je bil nepozabni dan. Sigurno, da je prav zato ostala v lepem spominu. Niti enkrat se ne spomnim, da bi se kdaj imela slabo v hribih, ker sva oba enostavno vedela, da ni vredno pokvariti še tako lepega dneva, pa naj bi bila to Pokljuka ali pa kateri koli hrib.…