Začelo se je z rahlim špikanjem v zapestju, kasneje pa še mravljinci, takoj sem vedela, da bi lahko šlo za sindrom karpalnega kanala in odreagiral. Vedel sem, da mi ne bo pomagala nobena krema in da moram čimprej k zdravniku, da mi točno pove, za kaj gre. Zdravnik je tudi potrdil tezo, da bi lahko šlo za sindrom karpalnega kanala, povprašal me je še kje delam in če se mesece preveč obremenjeval zapestje. Moja služba ni bila problem, problem je bil fitnes in dvigovanje uteži. Tako me je dal na slikanje in slika je pokazala sindrom karpalnega kanala, tukaj pa sem jaz z zdravniki zaključil.

Imel sem toliko znanj ,da sem vedel, kaj moram narediti in sem si šel takoj po opornico in jo nosil dan in noč. V fitnes sem še hodil, ampak sem delal samo na nogah, roke nisem čisto nič obremenjeval. Tako sem si vzel čas od enega do dveh mesecev, da se moje zapestje pozdravi in da sindrom karpalnega kanala izgine. Ker sem res bil priden glede zapestja in nošenja opornice, bolečine po enem mesecu nisem več imel. Od tedaj naprej pa sem vedno pazil na zapestje, tudi na fitnesu nekaterih vaj nisem več počel.

Vsak človek najbolj pozna sam sebe in če se dovolj posvetiš sovjemu telesu točno vidiš kaj potrebuješ in koliko časa potrebuješ za okrevanje, poslušaj sovje telo, to je bistvo vsega. Ljudje preveč poslušamo druge, morali pa bi sovje telo, tako kot sem jaz, ko sem imel sindrom karpalnega kanala, točno sem vedel potek mojega zdravljenja, nisem se čisto nič lovil okoli papirjev, ker mi je bilo briljantno jasno, kaj moram narediti. Še danes pazim na zapestja, da se sindrom karpalnega kanala ne bi slučajno povrnil in ko čutim napetost v zapestju takoj odreagiram z počitkom in razgibavanjem, to je najboljša rešitev, da je zapestje kmalu boljše. 

 …