Celo svoje življenje sem živela na podeželju in to leto sem naredila drastično spremembo in se odločila, da prodam svojo hišo in se preselim v stanovanje. Sprva o teh planih nisem povedala nikomur, čeprav sem imela dva sina. Onadva sta si ustvarila družine drugje, nihče ni želel ostati doma, zato tudi nimata nobene besede pri tem, če bom jaz vse skupaj prodala.

Vseeno mi je bilo težko povedati, kajti zavedala sem se, da je to njihov dom in da sigurno ne bosta sprejela te novice dobro. Tako je tudi bilo. Ko sem povedala da imam že nagledano stanovanje v Ljubljani, ker si od nekdaj želim živeti v centru Ljubljani in da bom zato prodala hišo, sta me oba debelo gledala. Mislila sta, da se šalim, pa sem jima lepo razložila, da sem sedaj že nekaj časa živela sama in da sem preveč osamljena.

V mestu mi bo lepše, ne bom tako sama, poiskala si bom določene aktivnosti in spoznala nove ljudi. Tukaj, ko živim sedaj, je podeželje in nimam možnosti, da spoznam nove ljudi, da se vpišem v krožke. Sedaj sem bila še neodvisna in želela sem si živeti drugače. Dnevi na podeželju so zame, sedaj ko sem živela sama, bili preveč turobni. Tisti hitro klic sinov za pet minut mi ni spremenilo mojega dolgega dneva.

En sin je na koncu razumel, drugi pa ni hotel niti slišati. Nisem se obremenjevala, ker sta oba živela, tako kot sta si želela, ne vem, zakaj potem ne bi živela tako tudi jaz.

Odločitev je padla, sedaj živim v novem stanovanju sredi Ljubljane in spet se počutim živa!…