Naslednje jutro pa kot iz škatlice. Prvi sončni žarki so pokukali skozi okno in nama nežno boža zaspane obraze. Usta se mi razlezejo v zadovoljen nasmešek. Dobre volje vstaneva in voda za prvo jutranjo kavo že vre v loncu na štedilniku. Nahrbtnik za naš današnji pohod je že pripravljen. Zaklenemo hiško, ključ pospravim v žep in že ga šibamo po vijugasti cesti proti našemu cilju. Pogledali si bomo razvaline nekoč mogočnega gradu, ki pa dandanes žal propada.
Ni interesa ne države ne lokalne skupnosti za njegovo obnovo. Dobro urco in pol bomo potrebovali za pot v eno smer. Pot kaj hitro zavije v gozd, kjer po ozki shojeni stezici vijugamo med velikimi drevesi. Sonce se s svojimi toplimi žarki le stežka prebija skozi goste krošnje mogočnih dreves. Listnata drevesa in iglavci vseh vrst rastejo v tem gozdu, prava harmonija barv, ki jo popestri še bujno podrastje. Sem ter tja na tleh opazimo kakšnega močerada, ki beži pred sušnim obdobjem. Piki pa skače okrog njega in laja na vse glas. Prvič vidi močerada. Kmalu pridemo na vrh hriba in gozd se konča. Na sosednjem hribu opazimo obzidje gradu, v dolini pod njim pa se vije mogočna reka. Nebo nad nami je še vedno prijazno modro, brez oblačka. Včerajšnji dež je pustil še samo svežino v zraku, da nam ni tako vroče. Zdaj se po cesti odpravimo do gradu in na njegovo obzidje. Notranjost je le delno urejena in obnovljena, večji del gradu pa neslavno propada. Z grajskega stolpa pa je lep razgled na celotno dolino in reka, ki se vije po njej, v daljavi zamegljena izgine.
Okrepčamo se v grajski gostilnici, naredimo nekaj fotografi in se počasi odpravimo proti domu, naši dolini miru, kjer bomo utrujeni od današnjega pohoda popadali v posteljo. Še zadnja fotografija, Pikija na povodec in jo mahnemo nazaj proti domu.